Šla sem v sobo in sedla zraven njega, da ga vprašam, kaj je bilo, pripravljena, da bom morala najprej slišati vrsto izjav, kot so "nič", "brez zveze", "samo utrujen sem" … in podobno, preden bom dobila odgovor. Izkazalo se je, da so imeli v šoli ponovno test in pogovor o poklicni usmeritvi, toda za razliko od večine sošolcev on še vedno ne ve, s čim se želi ukvarjati. Žana že čaka mesto v očetovem podjetju, Tanja že ve, koliko točk potrebuje pri predmetih za vpis na fakulteto in Sara na veliko šiva obleke, iz katerih misli nekega dne ustvariti svojo blagovno znamko.

Ne da bi pokazala, da so tudi mene malce presenetili poklicni načrti (še vedno) osnovnošolcev, sem ga poskusila potolažiti. Razložila sem mu, da mu ni treba že zdaj načrtovati, kam bo poslal svoj CV čez 10–15 let in da je dovolj, da vsaj približno ve, kaj bi lahko in kaj bi rad počel.

No … zagotovo vem, da ne bom matematik. Niti astrofizik, najbrž. Morska biologija mi je ok, prav tako jeziki. Rad igram violino, ampak nisem prepričan, da si to želim ves čas.

Umetnik ali inženir? 

Medtem ko sem poskušala najti smiseln in prepričljiv odgovor na precej zmeden skupek nepovezanih zamisli, me je rešila mlajša, ki je ves čas prisluškovala na vratih in sem jo opazila šele sedaj.

"Ljubica, kaj boš, ko boš velika?" sem jo vprašala. "Arhitektka", je odločno odgovorila, še preden sem uspela končati vprašanje. To nikakor ni pripomoglo k mojemu poskusu, da potolažim sina zaradi njegove neodločnosti. Še posebej zato, ker se je šele pred kratkim naučila pravilno izgovoriti "r" in brez težav izgovarja naziv svojega bodočega poklica.

"Kako to, ali nisi rekla, da boš igralka?" "To je brez zveze. Odločila sem se, da bom vseeno arhitektka." Seveda nisem mogla resno vzeti ambicij svoje petletnice ne glede na to, kako resno in odločno je govorila, vendar moram priznati, da mi je bilo všeč, da ima kljub vsemu svoje vizije, in to takšne, zaradi katerih staršem ni treba skrbeti. 

Naše ali njihove ambicije 

Obstajajo starši, ki bi rekli: "Ni pomembno, kaj bo počel, dokler bo srečen" ali " Lahko živi v koči, dokler je njemu/njej lepo, je tudi meni …", po drugi strani pa obstajajo tisti, ki samozavestno trdijo, da njihovi malčki že v vrtcu kažejo velik interes in talent za sodne razprave, razumevanje človeške avtonomije ali infrastrukturo stavb … Po mojem mnenju nobena skrajnost ni dobra, toda raje bi slišala, da si moj otrok želi početi nekaj bolj stabilnega in varnega, kot pa je izvajanje alternativne medicine v južnem Nepalu. In da, morda je nekaj sebičnega v tem – predvsem skrb zanje. Ampak, kje se konča skrb in začne potreba po nadzorovanju življenj naših potomcev?

Eno je, kadar želimo usmerjati svoje otroke, ker želimo da na najboljši način uresničijo svoje potenciale, drugo pa, ko jih doživljamo kot nekakšne podaljške sebe ali ko pričakujemo, da nas poklicno presežejo (ali še hujše – uresničijo naše neuresničene ambicije). Mislim, da je najhuje, ko imajo dejansko svoje ideje, mi pa jih ne želimo slišati, ker smo zaslepljeni s svojimi. Morda mali Žan ne želi delati pri očetu v podjetju.

Morda ga zanima cvetličarstvo in si ne upa reči. Morda bo celo svoje odraslo življenje preživel sede v pisarni in ko se bo vračal domov, bo melanholično opazoval vence in aranžmaje na oknih cvetličarn. Morda se bo mala Sara naveličala šivanja že jutri in bo razvila strast za programiranje ter prodala vse svoje kreacije, da bi si privoščila vrhunski računalnik. 

Kaj te osrečuje? 

Sin, ni ti treba vedeti takoj zdaj, kaj boš počel, ko boš velik, ampak poskusi ugotoviti, kaj ti gre dobro in kaj te zanima. Bodi radoveden, raziskuj in izbira bo prišla sama. Poskušaj se ukvarjati s čim več stvarmi, ki te veselijo …

Medtem ko sem izgovarjala ta stavek, sem opazila njegov širok nasmeh in prebrala njegove misli.

"Igranje igric ne šteje!« sem ga opozorila. »Zakaj ne? Kaj ne veš, koliko denarja se vrti v gaming poslu?"

Tukaj me je dobil, ničesar več nisem imela za povedati. Znašel se bo, o tem ne dvomim. Jaz mu bom sledila, ga pazila in se poskusila čim manj vmešavati. Razen, če bo izjavil, da gre v Nepal …

Z ljubeznijo, J.